KAZALO 

	PESMIM NA POT	i
	PREDGOVOR	ii
	PESMI V ZAPISIH KURIRJEV	1
	Ludvik Kukavica - Papež; Tam na Pugled gori	2
	Ludvik Kukavica; Po gozdu jaz okrog blodim	3
	Ludvik Kukavica; Za vasjo je čredo pasla	4
	Ludvik Kukavica; Je šivala deklica zvezdo	5
	Filip Lesnik - Lipe; Kurirji	6
	Filip Lesnik; V dežju	7
	Filip Lesnik; Kralj Matjaž	8
	Stane Kotnik - Jelko; Mladi kurir	9
	France Kosmač; Štajerski kurir	10
	France Kosmač; Kurirka Lenka	11
	Tone Ljubič - Zidar; Kurirček	12
	Jože Debevec - Žan; Naša stanica	13
	Marija Fabčič – Vovk; Ranjenec Stanko	15
	Janez Malej – Zagorski; Kurirska	18
	Boris Levec; Naša ljubezen	19
	Lojze Hafner – Živko; Pesem Kopačeve družine	20
	Lojze Hafner; Kje dom je moj	22
	Ivan Nabergoj; Spomin na padle kurirje relejne postaje P-14	24
	Roza Škrk; Kurirska	25
	Stanko Hovnik; Kurir Stane	26
	Stanko Hovnik; Ribniško jezero	27
	Rudi Mikolič - Adam; Kurirji – vezisti	28
	Nežka Vavpotič; Pesem Zofke Kukovič	30
	Milka Ramšak; Pri sinu – Kramarjevemu	31
	PARTIZANSKE PESMI O KURIRJIH
	Vladimir Pavšič – Matej Bor; Kurir	33
	Vladimir Pavšič; Bela tišina	34
	Mici Podobnik; Mlada kurirka	35
	Radovan Gobec – Rado; Kurir	36
	Janko Valentinčič – Soški; Partizan kurir v zimi	37
	Marička Žnidaršič; Spomladanska balada	38
	Venceslav Winkler; Kurir	40
	Marija Dernovšek; Pionirsko kolo	41
	Milan Medvešček – Drago; Bolnica	42
	Lojze Avsenak – Radovan; Po svobodi	43
	Lojze Avsenak; Na javki	44
	Lojze Avsenak; Večni spomini	45
	Pavla Medvešček – Triglavka; Javka	46
	Pavla Medvešček; Kurir	47
	Pavla Medvešček; Blisk	48
	Pavla Medvešček; Kurirjev grob	49
	France Kosmač; Kajuhov grob	50
	Lojze Kunčič – Slavec; Za svobodo	51
	Severin Šali – Vigilius; Na kurirjevem grobu	52
	Bogomila Brecelj –  Živka; Padlemu kurirju	54
	Boža Volpoti; Pozdrav	55
	Mile Klopčič; Kurirček Andrejec	56
	Rudolf Hlebš – Kazimir; Kurir Kurovsov Tone – Fajgelj iz Železnikov	58
	Miha Klinar; Partizanski motiv	59
	Miha Klinar; Koraki v dežju	60
	ODMEV KURIRSKIH ZGODB V POVOJNEM PESNIŠTVU	61
	Vida Rudolf – Stana Vinšek; Balada o breskvah	62
	Anton Vodnik; Kurirju Janezku	65
	France Forstnerič; Kurir piše Dedku Mrazu	68
	Peter Hribar; Balada	69
	Matija Brezovar; Balada	70
	Stane Pečar; Kurirjeva poslednja pot	73
	Neža Maurer; Hvala zajček	74
	Neža Maurer; Kurirčkov Dedek Mraz	75
	Neža Maurer; Pod visokimi drevesi	76
	Milena Batič; Pismo	77
	Milena Batič; Bil je fantič	78
	Milena Batič; Pravljica za malo kurirko	79
	Vojan Arhar – Tihomir; Kurirček Janezek	80
	Franjo Roš; Kurirčkova pot	83
	Dolinšek Franc – Tarzan; Štajerski kurir	84
	Manko Golar; Ob dnevu mrtvih	85
	Marinka Petkovšek; Ob dnevu mrtvih	86
	Vojan Arhar; Zajček zakajček	87
	Natalija Košir; Medved in kurirček	94
	Tomaž Bole; Kurir	95
	Zvonka Vrtačič; Kurirček	96
	Stane Nič; Kurir	97
	Milči Jevnikar; Snežak in Kurirček	98
	1961 – Kurirček – Kurirčkova  pošta – 1976 (Fr. Kosmač; P. Medvešček; I.Minatti; M. Batič, N. Maurer, V.Arhar)	99
	VIRI	100

 

PARTIZANSKI KURIRJI V PESMI 

                                                                                                                                     Po skrivnih stezah                                                                                                                                    ste pošto svobode                                                                                                                                    skozi krogle nosili,                                                                                                                                   naš boj ste vezali,                                                                                                                              kri svojo prelili. 

                                                                                                                          Ciril Zlobec 

PESMIM NA POT 

Partizanski kurirji, organizirani v sistem kurirskih postaj, smo bili nekaj posebnega. Z današnje zgodovinske razdalje je to videti še bolje. Okoliščine bojevanja so nas primorale k izostritvi nekaterih življenjskih obrazcev. Delovali smo v skupinah, največ do 15 ljudi. Zvečine v krajih, kjer ni bilo večjih partizanskih enot. Zato smo morali biti povsem samostojni in samozadostni, kar ni bilo lahko. Zlasti proti koncu vojne, ko so nemške okupacijske enote ob polnem sodelovanju slovenskih domobrancev neusmiljeno uničevale zlasti majhne partizanske enote in tisto prebivalstvo, ki je tem partizanom pomagalo. V tem, tudi samoohranitvenem boju, so se stkale med nami posebne vezi.

Odtod tudi naša prizadevanja po koncu vojne, ki niso prenehala vse do današnjih dni. Želimo, da bi mladi rodovi vedeli čim več o nas in naših življenjskih izkušnjah. Vedno manj nas je. zato želimo pričevati o težkih vojnih časih do zadnjega diha. Zbrali smo gradivo o partizanskih kurirjih v pesmi. Pri izbiri za objavo nam je nesebično pomagal akademik prof. dr. Boris Paternu, ki se mu za opravljeno delo iskreno zahvaljujemo.

Profesorju Milošu Poljanšku se iskreno zahvaljujemo za uspešno opravljeno lektorsko delo. Prav tako smo hvaležni za koristne nasvete, kako pristopiti obdelavi nekih vprašanj, ki jih nismo dovolj jasno opisali. Hvala tudi vsem, ki ste z vztrajnim iskanjem pomagali, da smo prišli do pesmi, ki so tu objavljene in pravih podatkov za avtorje, ki so uporabljali psevdonime. Tako smo, s skupnimi napori, rešili skoraj vse primere te vrste.

Želimo, da bi to knjigo vzelo v roke staro in mlado in z razumevanjem sprejelo sporočila, ki so skrita in odkrita v pesmih o nas, partizanskih kurirjih.   

Partizanski kurirji Slovenije,

Brigadni odbor

 

 

 

PREDGOVOR 

Zgodovinski okvir 

Slovensko ozemlje so aprila 1941 ob naglem vojnem porazu Kraljevine Jugoslavije, zasedle nemške, italijanske in madžarske okupacijske sile. S strogo zavarovanimi mejami je bilo razkosano na tri dele, vsak med njimi pa podvržen sistematičnemu terorju. Do tu so stvari primerljive z okupacijskimi režimi v drugih, med vojno zasedenih evropskih deželah. V nečem bistvenem pa je bil slovenski primer drugačen: v nacističnem in fašističnem konceptu nove Evrope so bili Slovenci kot narod obsojeni na likvidacijo, na izbris z zemljevida evropskih narodov.

Za slovenski narod se je z okupacijo začela usodna stiska in splošna tragedija, kakšna mu od naselitve v teh krajih še ni pretila. V vseh preizkušnjah dotlej so korenine ostale nedotaknjene, čeprav je bilo odsekano marsikatero drevo. Toda leta 1941 so nas hoteli iztrgati s koreninami! Taka usoda je, poleg Judom, bila namenjena samo še Slovencem. V tej zli usodi je bil najgloblji razlog, da je bil upor zoper okupatorja na Slovenskem tako nagel, množičen in dobro organiziran v vojaškem, političnem in ne nazadnje tudi v kulturnem smislu.

Za tem odločnim in organiziranim uporom se je širila in razraščala mogočna organizacija Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je bila bojna organizacija najširših slojev slovenskega ljudstva, množična podlaga slovenskemu partizanstvu, njeni oboroženi pesti. Že v prvem obdobju oboroženega boja je OF imela značilnosti, kakršnih ni imelo v preteklosti slovenskega naroda še nobeno drugo gibanje ali organizacija.

Osvobodilna fronta je predvsem predstavljala enotnost slovenskega naroda. V novejši zgodovini je bilo prvo gibanje Slovencev, v katerem je splošna narodna zavest o potrebi skupnega boja premagala strankarsko razcepljenost in v okviru katerega je velika večina naroda dosegla politično enotnost. Osvobodilna fronta je združevala in združila slovensko ljudstvo ne glede na politično, svetovnonazorsko, družbeno, tradicionalno ali kakršno drugo opredeljenost posameznikov, ga združila v boju proti okupatorju, za njegovo osvoboditev in združitev.

Programska določila Osvobodilne fronte, splošno znana kot ‘Devet temeljnih točk OF’ so ostala nespremenjena ves čas narodnoosvobodilnega boja, vse do 1. kongresa OF, ki je bil julija 1945 v osvobojeni Ljubljani.

Še nikoli v svoji zgodovini slovenski narod ni zbral toliko moči v boju za preživetje in jih osredotočil v tvegan, radikalen upor. Tokrat sta globinski strah in iz njega izvirajoči pogum, oprt na mogočno organizacijo Osvobodilno fronto, zajela vse sloje naroda in jih usmerjala v rezistenco na prvinski in hkrati ozaveščen način. Med prvimi tudi ustvarjalce kulture, vodilne pesnike, pisatelje in kritike, umetnike in znanstvenike. Slovenski osvobodilni boj so organizirali in vodili komunisti, ker so takšno organizacijo zmogli. Tudi tisti iz intelektualnih krogov, ki so bili komunizmu samemu nenaklonjeni, so njihovo vlogo sprejeli. Pri tem je treba upoštevati okoliščino, da je bila volja do socialne preobrazbe družbe tudi pri teh udeležencih odpora tako rekoč splošna, čeprav so jo programsko opredelili predvsem komunisti in jo postopoma preusmerjali v svoj prevzem oblasti. Tudi povezanost osvobodilnega boja v širše jugoslovansko dogajanje je bila takrat samoumevna, obenem pa utrjena z obeti nove, federativno urejene demokratične Jugoslavije z enakopravnim položajem vseh njenih narodov.   

Prepričljivi so podatki, da so Slovenci prvič, s svojim izvrstno organiziranim medvojnim odporom, pridobili temeljno moč in samozavest za graditev lastne države.  V tej knjigi obravnavano pesništvo je po oceni prof. dr. Borisa Paternuja, avtorja in organizatorja zbirke Slovensko pesništvo upora, ki ga tudi v tem delu citiramo kot najbolj prepričljiv dokument te, o boju za svobodo do kraja dozorele moči.

 

Nastanek in razvoj kurirskih relejnih zvez 

Ob rezultatih Slovenskega odporniškega gibanja spomladi 1942 in rasti partizanskih enot je slovensko vodstvo med ostalimi ukrepi spoznalo potrebo po čimprejšnji vzpostavitvi sistema zanesljivih kurirskih zvez za potrebe vodenja in poveljevanja. Na podlagi izkušenj ilegalnega delovanja so junija 1942 sestavili potrebna navodila, Boris Kidrič pa je do podrobnosti razčlenil njihovo organizacijo in kako jo uresničiti. Njemu in neposrednemu izvajalcu arhitektu Lojzetu Rojcu gre zasluga, da je že v drugi polovici 1942 na Dolenjskem in Notranjskem delovalo omrežje hitrih kurirskih postaj, zasnovano na štafetni predaji pošte in drugih gradiv, kar je organizacije in enote pomembno povezalo z osrednjim slovenskim vodstvom. Še posebno potem, ko se je z ustanavljanjem brigad, divizij in korpusov tako omrežje razširilo tudi na Primorskem in Gorenjskem. Na Štajerskem in Koroškem pa je do takega razvoja prišlo nekoliko pozneje, v celoti v letu 1944.

 

Najtežja naloga pri graditvi kurirskih zvez je bilo ustvarjanje pogojev, ki tudi v najtežjih razmerah omogočajo, da z čim manjšimi izgubami te zveze kolikor je mogoče zanesljivo funkcionirajo. Pri tem so se morali zelo potruditi, da za sodelovanje pridobijo zveste ljudi, ki jim zaupajo, ki imajo svoje baze, na katerih lahko kurirje ščitijo tudi v najbolj nevarnih trenutkih. Tudi na najtežjem področju, ki je pokrito s sovražnimi silami, je bilo mogoče vsaj za krajše obdobje ustvariti znosne pogoje za delovanje kurirskih postaj, celo v najbolj težavnih razmerah. To je uspelo, ko sta organiziranost in pogum, z mogočno organizacijo OF zajela vse sloje naroda in jih usmerjala v upor prvinsko in hkrati ozaveščeno. To so slovenski kurirji znali izkoristiti in tudi v najtežjih razmerah omogočili silovit razvoj teh zvez, kakršnega smo imeli v zadnjem obdobju NOB.   

 

V zadnjem obdobju vojne se je namreč kurirska organizacija še posebno razvila. Ustvarjeno je bilo močno omrežje, ki se je ob koncu leta 1944 razmahnilo na 152 delujočih kurirskih postaj s približno 1800 kurirji, organiziranimi v pet relejnih sektorjev: za Dolenjsko in Notranjsko, Primorsko, Štajersko, Gorenjsko in Koroško. Graditev tako zasnovane organizacije je bil podvig, ki ga je zmoglo vodstvo slovenskega NO gibanja s politično pluralno OF in zares predanimi kadri, ki so takrat delovali na vseh ravninah te organizacije.

 

To zapleteno in zahtevno vojno organizacijo je vodilo Poveljstvo kurirskih relejnih postaj Slovenije od njene ustanovitve 1943 do konca vojne leta 1945. Njen uspešni poveljnik, je bil v vsem tem obdobju Jože Žukovec – Vladimir, med kurirji spoštovan kot človek in poveljnik. Po vojni je opravljal pomembne dolžnosti v jugoslovanskem vojnem letalstvu. 

Zaradi specifične funkcije, ki so jo kurirske postaje imele v ustroju Slovenske partizanske vojske, so bile ločene v samostojni podsistem, ki je vertikalno bil voden po vojaških pravilih in pri tem bil neodvisen od vojne organizacije Slovenske partizanske vojske, kakor tudi oblastvenih organov OF, ki so delovali v njenem okrilju.

 

Kurirska postaja je delovala povsem enotno kot uglašena dobro povezana in urejena družina. Med seboj so kurirji morali ustvariti take odnose, ki so omogočali, posebno v težkih razmerah, popolno sodelovanje, vse do žrtvovanja za bližnjega. Kot samostojna vojaška enota so kurirji za svojo postajo morali izbrati varno lokacijo, graditi varna skrivališča, vzpostaviti primerne javke, skrbeti za vsestranske varnostne ukrepe, in pridobiti zanesljive sodelavce, ki so jim zvesto stali ob strani. Stroga konspiracija je bila temeljno pravilo. Čim manj ljudi je vedelo za njihovo delovanje, javke in lokacije, manj je bilo verjetno, da bodo presenečeni.

 

Težke naloge so kurirske TV postaje reševale uspešno predvsem zato, ker so bili za kurirje med dobrimi borci izbrani najboljši. S pravimi ljudmi so obvladali najbolj kočljiva vprašanja in najtežje naloge. Tudi za delovanje zvez, ki so bile resnično edinstven živčni sistem naše NOB, so bili na voljo predani in preizkušeni ljudje, saj brez njih ne bi mogli preživeti. Bili pa so tudi položaji, ko so morali čisto sami skrbeti za svoj obstanek.

 

Kurirske relejne postaje so bile, poleg vzdrževanja stalnih, hitrih in varnih zvez med vojnimi poveljstvi in civilnimi organi OF, odgovorne tudi za prenašanje vojnih pošiljk in še posebej literature. Literaturo iz partizanskih tiskarn in tehnik so kurirji vsak dan v nahrbtnikih raznašali tudi v najbolj odročne kraje Slovenije. Tega gradiva ni bilo malo. Samo partizanska tiskarna na Rogu je dnevno natisnila 120 kg časopisov in raznih brošur. Glede na to, da je v zadnjem obdobju vojne na Slovenskem delovalo 20 tiskarn in 145 različnih tehnik, je to zahtevalo veliko naporov in dobro organizirano raznašanje. Vse to so opravili kurirji.            

 

Od kulturnega molka do partizanske pesmi 

Kulturni molk je pomenil nepriznavanje okupatorske oblasti na področju kulture. V tem okolju so se kot opozorilo iz ilegale “oglasile” Prešernove, Gregorčičeve in druge pesmi, ki so imele čudežno moč. Kot klic k uporu je že 6. septembra 1941 Oton Župančič v Slovenskem poročevalcu objavil pesem »Veš poet svoj dolg«. Ta svojevrstna budnica je bila druga, aktivna, uporniška stran zapovedi o molku. Začela se je nova, pomembna literarna aktivnost, ki je prihajala v najširšo javnost iz ilegalnega tiska.

 

Pri novem, uporniškem pesništvu so bile na prvem mestu partizanske pesmi, ki so jih pisali pripadniki partizanskih vojaških enot in civilni aktivisti, ilegalci ter člani različnih ustanov, na začasno ali trajneje osvobojenem partizanskem ozemlju, pa tudi pod okupatorsko oblastjo. Med njimi sta bila najbolj znana Matej Bor (Vladimir Pavšič, 1913-1993) in Kajuh (Karel Destovnik, 1922-1944), ki sta v literarni zgodovini obveljala za najbolj znana partizanska pesnika. Zelo glasno uvodno intonacijo je partizanski liriki dala Borova zbirka Previharimo viharje. Napisana je bila decembra

 

1941 in je najprej izšla v ciklostilni obliki, februarja 1942 pa v tiskani lepo opremljeni žepni knjižni izdaji v 5000 izvodih. V izredno težkih razmerah jo je natisnila ilegalna tiskarna v okolici Ljubljane, ki je bila že vsa obdana z žico in je bila takrat najbolj terorizirano mesto okupirane Evrope. Tudi Kajuhove pesmi so izšle v izjemnih okoliščinah: novembra 1943 v 38 ciklostilnih izvodih, med nemško ofenzivo na pohodu XIV divizije in njene kulturniške skupine, ki jo je vodil sam Kajuh.

 

Najbolj popularne pa so bile med vojno in še dolgo po njej pete pesmi takrat še anonimnega »partizana Cirila« (Mitje Ribičiča, 1919).  Med posebno znanimi in razširjenimi so bile Na oknu, Počiva jezero, V mraku gozda ob tabornem ognju, Pikapolonca in še nekatere druge. Pomembno je, da je bilo veliko število pesmi uglasbenih in te so se najbolj ‘prijele’. Naproti so jim prišli posebno zborovodje in ljudje glasbene stroke, pa tudi voditelji partizanskih enot.  

 

Med partizanskimi pesniki, ki so bili kurirji, izstopa kot ena najbolj zanimivih oseb Ludvik Kukavica Papež (1908-1982), ob začetku vojne 34 letni zidar. Na predlogah starejših besedil je napisal vrsto pesmi, ki so postale zelo znane. Take so Za vasjo je čredo pasla, Tam na Pugled gori, Po hribih jaz okrog blodim in še druge.  Ludvik, doma iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani je bil že pred vojno politično aktiven. Po kapitulaciji bivše jugoslovanske vojske in okupaciji se je že 16. julija 1941 na Pugledu priključil partizanski skupini. Iz te skupine se je 14.12.1941 na Kremenjeku formiral Drugi štajerski bataljon, ki je postal jedro v maju 1942 ustanovljene Druge grupe odredov. V teh okoliščinah je Ludvik doživel ognjeni krst ob vdoru Nemcev na Janče, kjer so le ti doživeli poraz. Neposredno po tem spopadu je postal komisar čete. Takrat je nastala tudi pesem  Tam na Pugled gori, ki so jo že v letu 1942 prepevali na Dolenjskem in Gorenjskem pa tudi na Štajerskem in Primorskem, tako da je zaslovel tudi kot pesnik. V drugi polovici 1942 je bil premeščen  v Poveljstvo kurirske organizacije Slovenije. Po prihodu med kurirje je dobil nalogo, da v gozdovih na pobočju Krima ustanovi novo kurirsko postajo (TV-1), ki naj bi po skrivnih poteh vzdrževala zvezo z vodstvom OF v Ljubljani in Glavnim štabom na terenu. Ko je to uspešno opravil, je bil konec leta 1943 imenovan za komisarja Poveljstva relejnih postaj Slovenije.

 

Poleg nalog, ki jih je imel v Poveljstvu, se je v celoti zavzel za izboljševanje zvez s podrejenimi poveljstvi relejnih sektorjev in od tod s celotno organizacijo kurirskih zvez. Dejstvo, da je v razvitem sistemu delovalo 145 kurirskih postaj s približno 1800 ljudmi na celotnem ozemlju, je narekovalo potrebo po dobrem delovanju vseh povezav. Na njegovo pobudo je kot glasilo Poveljstva kurirskih relejnih zvez Slovenije začel izhajati mesečnik Kurir. Poveljstvo je v celoti podprlo pobudo o vsebini revije Kurir, ki naj bi utrdila stike s kurirji na celotnemu slovenskemu narodnem prostoru, tudi v zamejstvu. Namenjena je bila čim boljšemu spoznavanju in obvladanju zahtevne problematike kurirstva.    

 

 

Po kurirskih poteh v svobodo

  

Spominska znamenja za padle kurirje 

Kurirji smo že med bojem sklenili, da bomo po osvoboditvi med seboj in z vojnimi sodelavci tudi po vojni ohranili prisrčne vezi. Minilo je 60 let in ugotavljamo, da nam je to uspelo. Kmalu po vojni smo s skupnimi močmi v široko zasnovani akciji, v kateri so poleg znanih borcev sodelovali tudi javni in kulturni delavci, začeli postavljati spominska znamenja v krajih, kjer so delovale kurirske postaje. Odločali smo se o različnih vrstah teh znamenj in posvetilih znanim kurirjem, v načelu tudi vsaki kurirski postaji. Postavljeno je bilo 123 spominskih znamenj, na posebno pomembnih mestih pa tudi spomeniki, skupno j24. Avtorji so bili znani akademski kiparji, ponekod pa tudi samorastniki, nastalo je tudi nekaj izrednih skulptur.

 

Vsako odkritje spomenika ali spominskega znamenja je pomenilo za preživele kurirje praznik, oživljanje spomina nanje pa tudi domačinom. Ta srečanja so se prijela in ostala živa do današnjih dni. So izredna priložnost za obujanje odporniške preteklosti  in za nadaljnje sodelovanje.

 

Brigadne monografije o partizanskih kurirjih

 

V povojnem obdobju je bilo med nami kar nekaj razprav o zbiranju gradiva za monografijo o partizanskih kurirjih. Ludvik Kukavica, povojni predsednik brigadnega odbora kurirjev Slovenije, in tedanji tajnik Maks Burger sta se zavzeto lotila zbiranja gradiva o delovanju Kurirske organizacije, pri tem pa je ostalo, ker akcija ni bila podprta tako, kot se je pričakovalo. Preteklo je kar precej let, da so se kurirji z vezisti znova lotili zbiranja gradiva za monografijo Kliče glavni štab, v kateri je zbrano gradivo o kurirskih postajah in vojaških tehničnih zvezah. Dokončno je to gradivo obdelal Stanko Petelin-Vojko, vojni zgodovinar in publicist, doma iz Kamnika pod Krimom (1922-1984).

 

Kurirji s tem delom niso bili povsem zadovoljni, zato so nadaljevali z zbiranjem gradiva za samostojno kurirsko brigadno monografijo. To dejavnost je podprla močna ekipa, ki jo je vodil Edvard Golc (iz Vranskega, 20.9.1922-30.1.1994;  med vojno poveljnik Štajerskega relejnega sektorja, po vojni pa zelo dober predsednik brigadnega odbora), ki je v razmeroma kratkem času zbrala potrebno gradivo. Našli so tudi avtorja, predvojnega novinarja in prvoborca Radeta Zakonjška-Cankarja iz Miklavža pri Taboru (25.7.1913 – Ljubljana 19.10.1999), ki se je že prej ukvarjal s publicistiko. Kot izkušen novinar in pisatelj je z vztrajnim delom v petih letih do 1985 uspešno končal monografijo Partizanski kurirji, posvečeno kurirskim relejnim zvezam na Slovenskem. Načrtovana in tudi uresničena naklada 9000 izvodov je bila za naše razmere nenavadna. Tudi po obsegu in kakovosti besedila na 850 straneh je bila ocenjena kot odlična in med bralci lepo sprejeta, prejela pa je tudi posebno priznanje Zveze združenj borcev NOV Jugoslavije. Vsi ki so jo prebrali, so prepričani, da so tako publikacijo kurirji potrebovali in zaslužili.     

 

Prispevek kurirjev pri pisanju zgodovine 

Po koncu vojne se o problemih vojnih kurirjev sprva ni dosti pisalo. Vendar so kurirji sami zbudili precej pozornosti s svojimi prispevki v dnevnem tisku. To obdobje je trajalo kar nekaj časa in postopoma posebno pri mladih zbudilo precej zanimanja za to tematiko. Bilo je tudi že nekaj poskusov, da se problematika obdela sistematično. Več jih je bilo v 70. letih, ko so se nekateri nekdanji kurirji lotili pisanja in zmogli lepo napisane in vsebinsko pomembne knjige. Pomenile so pomemben prispevek k pisanju zgodovine partizanskih kurirjev.

 

Med te pisce sodi Marjan Učakar-Lubo (1921-2005) iz Ljubljane, partizan od začetka 1942, ki je nekaj časa deloval v TV-10 in postal politkomisar Dolenjske relejne linije. O pisanju je začel resneje razmišljati po upokojitvi, kar je razumljivo. Marjan Učakar v prvi svoji knjigi Sledi v temi (prvenec iz trilogije v katero spadata tudi knjigi Na koncu neke poti in Razdvojeni), pripoveduje svoje kurirske zgodbe in tudi zgodbe svojih tovarišev. To je lepo obdelana romansirana pripoved o drugi svetovni vojni na naših tleh in kurirjih kot posebni vojaški enoti, njeni organiziranosti in delovanju, njenem boju za preživetje in medsebojni povezanosti v trdih vojnih razmerah.

 

Simšič Jože-Jelen (1924) iz Laz pri Logatcu v knjigi V boju za svobodo (2001) opisuje spomine iz Rakovške čete, v kateri je bil od marca 1942, ki je v zgodnji pomladi tega leta zanetila iskro upora skoraj po celi Notranjski. Posebna vrednost njegovih zgodb je iskrenost pri opisu dogodkov in ljudi. Odkrito govori tudi o napakah na partizanski strani. Zaradi tako resnično opisanih dogodkov je nastal dokument, ki ga v literaturi te vrste ne srečujemo ravno pogosto.

 

Rudi Mikolič-Adam (1923-1998) iz Loškega potoka, partizan od maja 1942, je bil kurir na TV-11 do osvoboditve. V knjigi Pesmi kurirja naših gozdov na 100 straneh, v 77 pesmih, podaja svojo življenjsko zgodbo, iskreno in z občutkom za resnico in lepoto. To je zgodba skromnega človeka, ki je žrtvoval vse za svojo domovino.          

 

Stanko Hovnik (1927) iz Pameč pri Slovenj Gradcu v knjigi Pohorske poti 1941-45 na 150 straneh pregledno in lepo pripoveduje zgodbe, ki jih je doživel v družini. Prav tako tudi dogodivščine, ki jih je doživljal kot kurir vojaške postaje 1-9 na Pohorju, ki so značilne za doživetja kurirjev relejnih postaj. Piše tudi o zanimivostih ob spopadih z Nemci, iz katerih se je sam zmeraj srečno rešil. Poleg svoje redne zaposlitve se že več kot 50 let ukvarja s fotografijo, na katero ga veže družinska tradicija. Dosegel je opazne uspehe, saj se je javnosti predstavil na osmih samostojnih razstavah, sodeloval pa je tudi na dvanajstih skupinskih razstavah. Prvi vidnejši in kasneje večkrat reproduciran ciklus fotografij je nastal ob dveh obiskih predsednika Tita v Slovenj Gradcu. Zgledna fotografska reportaža obeh dogodkov je ostala kot trajni dokument občinske kronike Slovenj Gradca. 

 

Partizanski kurirji padli v boju za svobodo 

Ne moremo z gotovostjo trditi, da je seznam padlih partizanskih kurirjev, ki smo ga leta 1995 objavili kot dodatek monografiji Partizanski kurirji, povsem popoln. Verjetno se bo odkrilo, da nekateri podatki o padlih kurirjih niso uvrščeni v ta seznam. Zaradi zaščite svojcev je borec – kurir večkrat zatajil svojo identiteto, to ni bilo le dovoljeno, temveč se je včasih celo zahtevalo od njega. Dobro vemo, kaj so počenjali Nemci, Italijani, še zlasti pa belogardisti s svojci, ki so imeli družinskega člana pri partizanih. Po dognanjih, do katerih so prišli zbiralci podatkov v arhivskih dokumentih in od še živečih prič teh dogodkov, je padlo 385 kurirjev relejnih TV postaj. Tu niso vključeni tisti naši sodelavci in cele družine, ki so kurirjem in kurirskim postajam nudili zatočišče v najtežjih trenutkih, jih obveščali o grozečih nevarnostih in pri tem tvegali svoja življenja in usodo svojih družin.   

 

 

 

Kipec Kurirčka 

Kratko obdobje potem, ko je bila leta 1985 natisnjena monografija Partizanski kurirji, je tajnik brigadnega odbora Maks Burgar na sestanku odbora predstavil že izdelan svoj lastni idejni projekt za Kipec Kurirčka, s predlogom, da se odbor odloči za izdelavo kipca, ki bi bil kot nagrada primerna spodbuda za delovanje kurirske organizacije. Že pred tem je pokazal projekt svojim znancem kiparjem, ki so njegovo delo ocenili pozitivno in mu svetovali, naj pri znanem mojstru naroči izdelavo kipca. Brigadni odbor se je, v dogovoru z Domicilnim odborom odločil za prvo naročilo 100 kipcev, nekaj pozneje je izdelano še 50 kipcev, kar je za tedanje potrebe zadostovalo. Izdelava Kurirčka je bila zaupana livarskem mojstru Josipu Picigi iz Ljubljane, ki je zaupano mu nalogo izvršil zares uspešno. Nedavno je končano ulitje nove serije 100 kipcev, kar je realiziral njegov sin Boris Krašovec, dipl.inž., ki nadaljuje kot samostojni podjetnik vodenje očetove firme.

 

Kipec Kurirček je najvišje priznanje, ki ga podeljuje brigadni odbor nekdanjim kurirjem ali zelo uspešnim pohodnikom po Poti partizanskih kurirjev in vezistov NOV. V dosedanji praksi se je kipec pokazal kot primerna spodbuda za splošen dvig kvalitete delovanja brigadnih odborov in števila pohodnikov po Poti, kar kažejo tudi statistični podatki.     

 

 

Sodelovanje partizanskih kurirjev pri reševanju zavezniških letalcev 

V slovenski javnosti se je v zadnjih letih pojavilo več različic o reševanju zavezniških letalcev, ko so s padali skočili iz poškodovanih letal. Precej je bila razširjena trditev, da so jih ob sestrelitvi reševali domobranci ali četniki. Ker smo vedeli, da je to laž, smo se odločili, da se preučijo dejstva. Poiskali smo profesorja Matijo Žgajnarja, strokovnjaka za to obdobje naše zgodovine, ki je sprejel naš predlog. Potrudil se je in resno pristopil k delu in do maja 2002 knjigo tudi napisal. Knjiga Slovenski partizani in Zavezniki, je razrešila vse te lažne dileme in potvorbe. Avtor je dokumentirano predstavil vse oblike sodelovanja med slovenskimi  partizani in Zavezniki. V strnjeni obliki je tu opisal tudi sistem slovenskih kurirskih zvez, ki se po lastnostih in kakovosti razlikujejo tudi v primerjavi z drugimi deli bivše Jugoslavije.

 

Pomembno je že samo dejstvo, da je na Slovenskem od sredine 1944 do konca vojne sestreljeno nad 100 zavezniških letal, večinoma ameriških letečih trdnjav s skupno nad 100 članov posadke in da so, pretežno večino, pred sovražnikom rešili partizanski borci. Zasluga je naših kurirjev, da so te zavezniške borce po varnih kurirskih poteh odpeljali na partizanska letališča, od koder so se vrnili v svoje enote v Italiji. Poleg letalcev je v tem obdobju rešeno vsaj dvakrat toliko pripadnikov zavezniških enot, ki so pobegnili iz ujetniških in drugih taborišč.

 

Posebna vrednost knjige je njena dokumentarna pripoved o skupnem boju slovenskih partizanov z Zavezniki proti nacifašizmu in prispevku slovenske partizanske vojske v tem boju za novo demokratično ureditev. Posebno je dragoceno tisto, kar je ostalo v spominu množice rešenih, velikokrat tudi ranjenih letalcev, ter odnos naših ljudi in njihove pripravljenosti na žrtvovanje, neprecenljive vrednosti. Še posebno ko jih je skoraj vedno bilo potrebno reševati iz življenjsko nevarnih situacij. Knjiga je lepo sprejeta in pozitivno ocenjena pri naših ljudeh. Pomembna je poudarjena vloga partizanskih borcev, kurirjev in ostalih slovenskih ljudi pri reševanju posadk iz poškodovanih zavezniških letal. Še posebno, njihovo varno vodenje iz vseh delov Slovenije do začasnih letališč, ki smo jih tedaj v Sloveniji imeli kar nekaj, odkoder so se vrnili v svoje enote v Italijo.        

 

Vabilo mladim na Pot kurirjev in vezistov! 

Od junija 1967, ko je Delavski svet Združenega podjetja PTT, kurirjem in vezistom NOV podelil Domicil, je njihova aktivnost dobila novo spodbudo za delovanje. Dve leti kasneje 1969 je že bila odprta preko 1000 km dolga Pot kurirjev in vezistov NOV od Gančanov v Prekmurju do Slavnika nad Koprom, ki predstavlja edinstven spomenik dejavnosti in podvigov kurirjev in vezistov v vojni.

 

Izreden prispevek za popularizacijo naše Poti je bil tek našega ultramaratonca Radovana Skubica-Hilarija, ki je od 23.7. do 4.8.2001 v 12 dnevih pretekel našo najdaljšo in najlepšo pohodno pot. Pretekel je 88 kontrolnih točk in 41 vrhov višjih od 1000 metrov. Na poti so ga na kontrolnih točkah pričakale skupine kurirjev, vezistov, planincev, ljubiteljev planin in drugi, tako da je celi tek, skoraj na celi trasi bil spremljan. Na več delov poti, po kateri je tekel, so ga spremljali posamezni športniki, ljubitelji teka, tako, da je poleg velikih naporov bil vesel za pozornost na skoraj celi trasi.

 

Ob vse večji popularizaciji Poti in vse širšem uveljavljanju Društev prijateljev Poti Kurirjev in vezistov NOV, tudi Kipec kurirčka ima svoje mesto za bodoče uveljavljanje vizije o prenašanju partizanskih tradicij na mlade.

 

Mnogo je v zadnjih letih storjenega na popularizaciji Poti kurirjev in vezistov, tega spomenika dejavnosti in podvigov kurirjev in vezistov v vojni.

 

Za najnovejšo korekcijo Poti in četrto popravljeno in dopolnjeno izdajo Vodnika in Dnevnika vse čestitke in zahvala avtorju Jožetu Dobniku in njegovim sodelavcem. Zares je lahko zadovoljen, zlasti zato, ker je s to pridobitvijo dobila nov polet ideja o revitalizaciji Poti. Še posebno zamisli, kako pritegniti na pohod po tej poti čim večje število mladih. Sedanje aktivnosti, kot so skupinski pohodi po Poti mladih in splošno razpoloženje so že rodili sadove, ki so spodbudni!

 

Šopek rož partizanskim kurirjem 

Ob razstavi 29 slikarjev in 12 kiparjev oktobra 1987 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, smo se srečali z izvirnimi deli slikarjev in kiparjev, ki jim je skupna samo tema, preko katere naj bi upodobili svoja doživetja ali vtise iz narodno-osvobodilne vojne in vlogo kurirjev v njej. Ta zamisel Brigadnega odbora kurirjev, ki je bil organizator in pobudnik te razstave, je izvirna in hvalevredna. Zavedati se moramo, da brez spomina ni zgodovine, pa tudi naroda ne.

 

Za nas Slovence je umetniška upodobitev doživljanja narodno-osvobodilnega boja toliko bolj pomembna, saj smo (do osamosvojitve leta 1991) v tisočletni zgodovini imeli samo štiri leta res svojo vojsko, ki je v skupni borbi narodov Jugoslavije osvobodila naš narod smrtonosnih klešč in izvedla tudi socialno preobrazbo. Prepričani smo, da bo tudi vojska nove slovenske države znala ceniti partizansko tradicijo in jo kot vrednostno spremenjen narodov značaj vgrajevati v svoj sistem. Desetdnevna vojna leta 1991 je pokazala uspešnost partizanske taktike in pomen vsenarodne podpore v trenutkih največjih preizkušenj.

 

Vsako leto 9. maja na Dan zmage z radostjo obujamo spomine na konec druge svetovne vojne, na partizansko armado, ki je leta 1945 osvobodila Ljubljano, Maribor, Celje, Novo Mesto in vsa ostala območja Slovenije. Za to svobodo, v kateri zdaj živimo, so mnogo prispevali tudi partizanski kurirji, čeprav niso v jurišu osvajali mest. Bili so nevidna armada, ki ni poznala utrujenosti, ovir in težav, ki je morala vedno delovati kot najboljša ura. 

 

In ko se vedno znova spominjamo vsega, kar smo v našem času dobrega ustvarili, se vsaj za trenutek poklonimo spominu več kot štiristo kurirjev slovenskih TV postaj, ki so omahnili v smrt pri izpolnjevanju dolžnosti in s svojo krvjo utrdili našo svobodo.

 

Umetnost ne pozna ne državnih, ne ideoloških ne kulturnih meja. Zato je srečanje s skrivnostnim svetom slovenskih partizanskih kurirjev v pesmi v nas ponovno spodbudilo premišljanje o njihovem junaštvu, skromnosti, tovariški pomoči in ljubezni. To pa so tiste najlepše vrednote, ki jih velja ceniti tudi danes in jutri.  

 

Ljubljana, september 2006                                                      Albin Barle -Zoran 

 

   

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PESMI V ZAPISIH KURIRJEV 

 

 

TAM NA PUGLED GORI 

Tam na Pugled gori, tam so hudi boji.Mimo pa koraka četa partizanov.Vsi so čvrsti, zdravi, samo eden ranjen. 

Ranjen milo prosi, skopljite mi jamo.Puško na globoko, sabljo na široko.Vanjo položite moje mrtvo truplo. 

Zunaj pa pustite mojo desno roko.Vanjo položite mojo zvesto puško.Naj se puška joče, če se dekle noče. 

Dekle bi jokalo, če bi sirota znalo.Puška zaropoče, dekle pa zajoče.Vstani ljubi, dragi, svobode žar se drami. 

 

 

 

Pesem TAM NA PUGLED GORI je napisana po narodni pesmi, ki so jo peli slovenski vojaki med prvo svetovno vojno v Karpatih. Za partizansko rabo je besedilo priredil LUDVIK KUKAVICA-PAPEŽ, uglasbil pa pozneje, skladatelj JANEZ KUHAR. Ludvik Kukavica je rodom iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani (1908-1982). Po poklicu zidar, s 6 razredov osnovne šole. Po šoli pa se je zaposlil kot nekvalificirani delavec v gradbeništvu. Svojo takratno perspektivo je videl z delom v delavskih društvih, ki sta takrat v njegovem kraju bila Svoboda in Vzajemnost. Ludvik se je odločil za Vzajemnost, kjer je bil lepo sprejet. Ker je bil aktiven in vedno v ospredju, ga je zapazila tudi policija, ki ga je skoraj po vsaki manifestaciji privedla na zaslišanje pa tudi zaprla. V takih okoliščinah je politično dozoreval, postal odbornik, kasneje tajnik, in nazadnje tudi predsednik Vzajemnosti. Mnogo je bral, se izobraževal in tako že pred 2. svetovno vojno dozorel v levo usmerjenega političnega aktivista. Po kapitulaciji bivše jugoslovanske vojske aprila 1941, se je med prvimi vključil v NO gibanje. Že 16.7.1941 se je na Pugledu priključil partizanski skupini iz katere je aprila 1942 nastala II. grupa odredov. Tu je doživel tudi ognjeni krst ob nemškem vdoru na Janče, ko so Nemci v spopadu s partizani bili poraženi. Kmalu za tem je Ludvik postavljen za komisarja čete. Takrat je nastala tudi njegova pesem “Tam na Pugled gori”, s katero je postajal vse bolj znan kot ljudski pesnik. Pesem je objavljena v 1. knjigi SPU (Slovensko pesništvo upora) na strani 239.  

 

PO GOZDU JAZ OKROG BLODIM 

 

Po gozdu zdaj okrog blodim, od doma sem pregnan; ker ljubim le slovenski rod, postal sem partizan. 

Visoke gore, temni log je partizanov dom;v njem svobodo srečne dni morda dočakal bom. 

Požgali rojstni so mi kraj, odgnali drage vse;Bog ve, če jih še videl bom, morda že v grobu spe. 

Le ena misel mi živi, da narod vstaja spet. Na vzhodu zarja se žari, prihaja novi svet. 

 

 

Pesem PO GOZDU JAZ OKROG BLODIM je po besedilu narodne pesmi SIROTA JAZ OKROG BLODIM oktobra 1942, priredil za partizanske potrebe LUDVIK KUKAVICA, tedaj poveljnik kurirske postaje TV-1 v gozdovih pod Krimom. Za zbor jo je kasneje priredil RADO SIMONITI. Pesem je objavljena v 1. knjigi SPU (Slovensko pesništvo upora) na strani 240.  

 

 

 

ZA VASJO JE ČREDO PASLA 

 

Za vasjo je čredo pasla vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla, kjer je vriskal partizan. 

O, le vriskaj in prepevaj naj trepeče klet tiran, saj se bliža zvezda sreče, z njo pa vse rešitve dan. 

Ko bi mogla, ko bi smela, rada bi šla gor v goro, če ne ve, bi mu dejala, da vsa zmaga naša bo. 

Če moj dragi bo življenje za svobodo našo dal, ostal mi bode sin v tolažbo, sin junaka bo ostal. 

Prepevala mu bom pesmi, gledal bo me nasmejan, pravila o očku svojem, bil je hraber partizan. 

Vse trpljenje partizanov bo poplačano s krvjo, smrt fašistom in gestapom vsi v boj za svobodo. 

 

Pesem ZA VASJO JE ČREDO PASLA je za partizanske potrebe priredil LUDVIK KUKAVICA, ki je v tem času bil poveljnik kurirske postaje TV1 pod Krimom. Besedilo  je nastalo že januarja 1942 na Pugledu; podlaga pa mu je bila ljubezenska pesem »Pastirica« (»Nad vasjo je čredo pasla«). Sodi med  znane partizanske pesmi, ki je večkrat bila objavljena v naših pesmaricah in tudi v  1. knjigi SPU (Slovensko pesništvo upora) na strani 238.  

.
 

JE ŠIVALA DEKLICA ZVEZDO 

 

Je šivala deklica zvezdo zvezdo rdečo kot kri, in zraven si pela pesmi, pesmi o svobodnih dni. 

Je šivala deklica zvezdo, k nji stopil je mlad partizan, ki bori se za zlato svobodo, za delavski in kmečki stan. 

Le šivaj deklica zvezdo pa zraven veselo zapoj, saj črnim fašistom – gestapom prisegli krvavi smo boj! 

In še je šivala zvezdo zapela je pesem na glas, od vse povsod partizani prihiteli so deklici v vas. 

Na kapi se zvezda leskeče, na vzhodu že zarja žari, zdaj kmalu bomo svobodni, svobodni – proč temne noči. 

 

 

Avtor LUDVIK KUKAVICA  je napisal to novo besedilo po znanem napevu »Je šivala deklica zvezdo« julija 1944 na kurirski postaji  TV-15 v Občicah na Dolenjskem.Pesem je objavljena v 2. knjigi SPU (Slovensko pesništvo upora) na strani 241.  

 

KURIRJI 

 

Po skrivnih stezicah, po slabih poteh so kakor utrinki v jasnih nočeh. 

Kdo so ta bitja, ki hitijo tako po naših leseh saj prej jih bilo ni na spregled? 

E, to so kurirji, s pošto hitijo,včasih prav mimo sovražnih zased. 

 

 

Avtor pesmi (KURIRJI, V DEŽJU in KRALJ MATJAŽ) ki jih objavljamo je FILIP  LESNIK -LIPE, rodom iz Črne na Koroškem (1922-1995). Kot že preverjen aktivist na terenu,  je že v začetku 1944, takoj po prihodu v partizane, postal kurir na relejni postaji K-15. Izkazal se je po vseh vprašanjih vezanih za kurirske naloge, tako da je bil po krajšem času po nalogu Poveljnika Koroškega sektorja  postavljen za politdelegata na postaji K-15. Zapaženo je, da Lipe rad kaj napiše. Uspešno se je lotil tudi pisanja pesmi o življenju kurirjev, kar je bilo ravno takrat aktualno. V teh pesmih, ki se odlikujejo po izrednem stilu, je dajal poudarek težkim razmeram v katerih so delovali kurirji, še posebno takratnim razmeram na Koroškem.Pesem je objavljena v glasilu relejnih postaj Slovenije, KURIR, štev. 2, leto 1944 in po vojni v 1. knjigi SPU (Slovensko pesništvo upora) na strani 357.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V DEŽJU 

Dež pada oblaki so temni potoček žubori po strugi. 

Niso to šale v takihle dneh komur komur niso znane poti po leseh.  

Iz hriba v dolino in spet gor nazaj kurirji hitijo kaj mar jim je zdaj. 

Kurirji vedo žeda prišel bo dan ko bode fašistom zapel zvon bo bim – bam. 

 

Avtor pesmi je FILIP LESNIK iz Črne na Koroškem 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KRALJ  MATJAŽ 

 

Sinovi ob Peci in tudi čez Dravo bude iz sanj se stoletnih, po svobodi hrepene in kralja Matjaža bude. 

Daleč za Kavkazom iz ruskih tam step prihaja zdaj narod jeklenih pesti nevzdržno nasproti hiti. 

To vojska je kralja Matjaža, ki tolče fašiste – svobodo deli in pravi: odslej boš slovenski narod svoboden tud ti.  

 

 

Avtor pesmi je FILIP LESNIK, ki v kralju Matjažu, kot drugi ljudje pod Peco in tudi čez Dravo, vidi mitološko osebnost, ki že zbira vojsko in se pripravlja na pohod v naše kraje. Svobodo prinaša tudi k nam, ki smo si jo še kako zaslužili. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MLADI KURIR 

 

Moja glavca je zaspana,toda postelj ni postlana,tja pod smreko ležem samdanes tukaj, jutri tam. 

Po gozdu tihem pot gre moja,po sončnih jasah brez pokoja,v snegu, dežju grem na pot,dom je moj prav vsepovsod. 

Komaj ena pot gotova,že me čaka druga nova,borci spijo, jaz hitim,da zveze nove pridobim. 

Vsaka pot je moja znanka,novih iščem brez prestanka,šel bom kmalu zadnjo pot,saj svobodi grem nasprot. 

 

 

 

Avtor pesmi »Mladi kurir« je 18 letni dijak STANE KOTNIK-JELKO iz Nove vasi na Blokah. Nastala je oktobra 1943, ko je bil kurir v Tomšičevi brigadi, sestavljena pa je po zasnovi in napevu uspavanke »Moja glavca je zaspana…«. Avtorjeva sestra Rezka je to pesem ponesla na partizanski glasbeni tečaj v Črnomelj, po vojni pa so jo prepevali na družabnih srečanjih. Uvrščena je tudi v I. knjigo SPU na strani 281.      

 

ŠTAJERSKI KURIR 

 

Skoz gozdove, čez planine, preko vseh ovir skrbno nosi sporočila štajerski kurir. 

Dolga pot v nočeh viharnih, nič ga ne plaši. Mimo vseh zased nevarnih tiho on hiti. 

V dežju, snegu, v žgočem soncu, v skalah, čez vode, mimo mrkih straž sovražnih kakor senca gre. 

Pa mu reci, pa ga vprašaj, ali je težko.Lahen smeh dobiš v odgovor in zamah z roko. 

»Res ni šala, skoz temino riti kakor krt.Res ni šala, če v zasedi čaka bela smrt. 

A morda me le pripelje sreča v boljše dni. In če ne<